Nekaj se jih je nabralo...

pa naj jih postavim na ogled:

 



 

 

Adrenalin

Med tem, je bilo treba pripraviti posodo z žaganjem, kamor se polagajo izdelki, ki jih s kovinskim kavljem ali pa z veliiiikimi kleščami jemlješ iz razgrete peči. Ob tem žaganje zagori in dela čudeže... Vse skupaj je zelo vznemirljivo.

 Predno dvigneš pokrov, je potrebno zajeti sapo... in srečo imaš, da lahko v tem dimu kaj vidiš.... in v žaganju tudi kaj najdeš....

Izdelek je nato potrebno dati v posodo z vodo, kjer se ohladi - in to zelo hitro. Še dobro, kajti firbec te zelo matra.

 

V glavnem se že vidi, kako bo izdelek izgledal. Potrebno pa ga je še zribati - dobesedno, in sprati.

Jaz si vedno naredim razstavo in občudovanju in veselju ni konca. Ja, danes je bil spet moj dan.

Po zaslugi Marjane, ki je bila tudi sama prvič priča takemu dogodku, si lahko raku peko (vsaj nekaj utrinkov) ogledate na fotkah.

Tole zna biti malo podobno kakšnemu čaranju, se vam ne zdi?  ...  ne vem, ampak še danes me spremlja duh po dimu....

Raku peka

Včeraj sem si vzela čas zase. No, ne prav zase, ampak za glino. Dopoldne sem izdelke, ki so bili že enkrat odžgani, zglazirala. Na hitro sem se odločila, da bo tudi peka. In to raku. Za vse tiste, ki še ne poznate tega načina, naj povem, da je to stara japonska tehnika žganja keramike.  Slava tistemu, ki si jo je izmislil, mogoče čisto po naključju, ampak meni je ....  zakon!! Efekti, ki jih dobiš so nepredvidljivi, čudoviti, uau....
Torej, na prizorišče sem znosila peč. Lepo počasi, z občutkom in sistematično zložila vanjo izdelke. Ker je to plinska peč, je potrebna še jeklenka, brener, podstavek zanj in seveda termometer.
Po priporočljivi tabeli se je temperatura dvigala 100°C na vsakih 10 minut, in vse tja do ca. 980°. Ja, ja, kar zanimivo je poškiliti skozi dimnik v peč, kjer je vse žareče.

Zahvala

Najbolj bi bilo prav, da se na začetku zahvalim predvsem dvema osebama, ki sta sploh zaslužni, da sem karkoli spackala iz gline. To je moja soseda Mateja, ki me je pred dobrimi tremi leti povabila na začetni tečaj oblikovanja gline in pa seveda "naši" Milici, ki si je vsak ponedeljek vzela čas za našo malo skupinico. Ta skupinica smo bile tri zagrete punce, vedoželjne in polne idej. Zelo različnih idej, a Milici ni bilo nikoli težko pomagati, razložiti in priskočiti na pomoč. Bili so prijetni večeri...

Z mobijem ..

Ker mi moja prijateljica nenehno najeda, sem jo uslišala in začela. Žal je slika nastala z mobijem .. bo drugič boljša ..
Za začetek pa samo tole.